Enostavno
je sedeti
in upati,
da se bodo čipke spletle same.

Odganjam muhe
in misli.

Prelagam pletilke,
ki me nesramno opominjajo
na njihovo vlogo.

Rastejo
in se debelijo.
Čutim,
da me zbadajo
v možgane.

Občutek dolžnosti
se razrašča
po hiši.

Nemirnost stresa roke,
ki posegajo po kuhalnici…

pletilke še vedno
samevajo na fotelju.

Užaljeno me kaznujejo.
S krivdo.

MOMO