preberem še po črnilu dišeč časopis
popijem kavo iz dveh skodelic
skočim do pekarne po maslen rogljič
se z avtom zapeljem do Kapele
mandragolin napoj skrijem med ulice bele
vpletam verze med stezice
krajšam razdalje
približam ravnice
za kosilo pojem le kolač iz domače medice
čakam na zeleno luč v gneči na Tivolski cesti
ponoči štejem zvezde, da ostaja le kilometer med dvemi mesti
v knjigo z usnjenimi platnicami izpisujem Giselle
po napornem delu s prstov otresam pepel
jesen preslikam v pomlad
na skrivnem delu telesa vžgem tvoj pečat
preživim vse zime slehernega poletja
v prosojni ovojnici se naužijem barjanskega petja
gola ležem med močvirski tulipan, da vzbrstijo bradavice
na tvojih stegnih vznikne simbol ognjene prepelice
in vsak dan se pretihotapim v sobo
da z glasovi pretopiva čas v materijo
in se zvočna harmonija najinih teles začenja
kjer roka gumb na modrem jeansu odpenja

sheeba