Ko izgubljaš delčke utripajoče vsebine,
se belo sprehajajo po tebi in se valjajo
po brezdelnih organih.
Utrip. Tišina. Srce počiva. Usta odprta poslušajo
odmeve iz globin kirurških nožev.
Na hrbtu v razcvet zvezane roke
brez občutka, da se dotaknejo zvezd.
A zvezde so. V trebuhu se spreminjajo
v črnikasti odtis.
Ko se trebuh spremeni v zvijajoči se
odmev praznine,ostanejo kosti.
Ne dotikaj se jih. Premehke so
da bi si iz njih oblikoval amulet.
Naj ostane vsaj ogrodje.

Silva Langenfus