Onemel je nasmeh
in lica so bleda,
starka na vrtu
tam svojem poseda.

Ni več energije,
ni volje ne želje,
da bi v srce naselila
se sreča, veselje.

Spomini so lepi,
samota je kruta,
stara postava
pa je sesuta.

Ohlapna je koža,
ki guba jo boža,
dan dnevu enak
pa izgublja se v mrak.

Vsak dan se ponavlja,
še tu sem, izjavlja,
že vsega sem sita
saj vsa sem že zvita.

Mi ni več živeti
zdaj hočem umreti,
mirno zaspati
in prostor vam dati.

Dovolj je že tega
život se seseda,
srce res še bije,
a ni več energije.

Antonija