prehojena in večkrat premečkana Tržaška cesta
zagrne na razprtih stavbah prosojne zavese
zvon v stolnici Svetega Nikolaja pritrkuje
da je za odrešitev dovolj le ljubiti
ljubiti konkretno
da božanje raste
melje
se pod odejo sunkovito zapelje
in na strehah segreva besede dotik, šepet, tlesk bok ob bok
ko raztaljena v Tivoliju okušam radožive slike
umivam plodne tulpe
objemam v tekoči vodi razuzdane pike
hrepenenje po Ljubljani ostaja
po tebi me z najsvetejšim navdaja
in oba vzbrstiva mimo jeseni
roke ne izgubijo smisla
ljubkujejo golo težo najinih teles na steni

sheeba