Naj mi kdo odpre pokrov in strese ven vse kar se je notri nabralo.
Spleza na dimnik.Se razgleda.
Potrese učenost in se preobrazi v Borgesa, Poeja, Kafko, Joyca.
Naj ukrade pesimizem teh nesrečno resnih bitij.
Zadimi tiste zvijače. Zapleše med čudno zvijačnimi mislimi.
Naj me nekdo zdrami.
Mislim, da se mi od vseh teh stvari luknje na petah delajo.
A jih ljubim. Kot ljubim moje nategujoče življenje.
Impulzivnost je moja vrlina.
Preobjedam misli, ko me delo zasipa.
In ko bom znala čarati, bom vse skupaj začarala znova in znova.
Ker ljubim drame. Ujeta sem v vrtinec dram.
In se mi zdi, da se mi kisajo možgani. Mogoče je kriva vročina.
Subjektivizem.
Palčki na vrtu.
Ne, mislim, da so polži. In da moja trma omejuje vrtne palčke.
Kaj? Omejuje moje napol zblaznelo telo.
Pa vendar. Sem za Cervantesa. Ki odmeva. Proseva.
In mislim, da so moje misli končno prazne. Mislim?
Upam, čeprav bi lahko vedela.
In se zapletam. Zato bom naredila piko.
Kot vedno v svojem življenju.

Punčkica