Vidov ples (drugič)
Scefran razum, pripet v obok lobanje
drhti kot nora, prepojena goba:
sesirjen strah in prirojena zloba
mu branita v odrešujoče sanje.
Kot slepa ptica buta v težke veke,
se lomi ob okovju hrbtenice,
se vzpenja v mastne, čipkaste brzice
lastne blatne, podivjane reke …
In pade vase. Tarna na kolenih
pred oltarjem izgubljènih upov,
z mrtvo težo krivde na ramenih.
Ta nora gmota, stkana iz koprene
laži, utvar, pogubonosnih strupov
nisem več jaz – to je le delček mene.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 28. 05. 2010 ob 13:27
- Prebrano 1269 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 400
- Število ocen: 10
