povej mi, Sofija, kaj naj spremenim
naj kožo odebelim
zbrusim pegice, da jih odnese daleč stran
ali prsi
morale bi biti večje
noge
hrbet
pogled
oči
v ognju moja stvarnost nemo tli
ko bi le vedela, kam mi je iti
zakaj so zmaji dobrohotni, če le hočejo biti
mogoče so lasje krivi, ker so kratki
morali bi biti dolgi in v vetru plapolati
kaj pa ustnice
lica
vrat
stegna
meča
moja ptica
veverica
ki po češnji pleza
češnje zoba
z ust si sok obriše
in za sočnostjo opreza
zakaj
zato
odidi, Sofija, pozno je že
moja duša zgodbe razdvaja
smrt svojo koso zame ohlaja
usekala bo, ko bom nalila mleka v kozarec
razlilo se bo po mizi
kozarec bo treščil na tla
roke bodo omahnile
prestregle zadnje atome krhkega testa
zrak bo ustavil svoj krog
srce bo zavpilo
pridi
pokosi
ovij verige okrog mojih nog
lahko bi
lahko bi
soncu napisala pismo
oblakom poslala poljub
še vedno v isti pižami z medvedkom splezala na drevo
z vrtov porila obup
lahko bi
lahko bi
ukradeno srce umila
ga posušila
v postelji objela
in še in še
lahko bi
lahko bi
se z avtom v jablano zaletela
jabolka bi popadala po tleh
in brez težav bi jih bilo pobrati
iztisniti sok
pocediti sladkost na zamrznjeni bok
lahko bi
lahko bi
prstna blazinica po tvojem glasu stekla
in neverjetna zgodba bi pod mostom pulover spletla
segrela noči
odnesla smeti
lahko bi
lahko bi
bila krasna gospodična
bogata
z dolgo leseno žlico
in izjemnim okusom paradižnika, ki mi polzi po prsih
na trebuh
in med stegna
rdeča je že tako ali tako
a sedaj bo še in še
lahko bi
lahko bi
se razjokala
a se ne bom
končala bom za vedno svojo pripoved
raztalila v vodi tablete Apaurina
in zaspala
Sofija
Sofija
pozdravi gospoda Eliota
in mu reci
reci mu
nič mu ne reci
saj ve
da mora biti tako

sheeba