Skočil sem preko posteljne stranice
in poljubil tvoje podplate.

Nikoli nisem maral čevljev,
ki so se oklepali tvoje kože
in ti jedli stopalo.

Nikoli nisem maral elastike,
ki se je zarezovala v tvoj hrbet,
v tvoje boke
in izžigala brazde
v manj čvrsto meso,
kot si si ga želela imeti.

Najraje sem te imel
takšno – nespodobno.
Zgoraj brez in spodaj ničesar.

Koža, prekrita s svilnatim puhom,
katere nežnost je tu in tam
vzvalovil kakšen mozolj.

Noge – spodaj ukrivljene navznoter,
zgoraj navzven.

Ritnici – čvrsti pod plastjo strahu,
ki si si jo pridelala z leti skrivanja pred svetom.

Trebuh – napet od otročka,
ki bo nosil moj priimek,
čeprav mu ne bo nič pomenil.

Prsi – okrogle in polne,
privzdignjene z mlekom.

Telo – moje telo.
Tako znano. A vendar vznemirljivo. Znova in znova.

Obraz – moj obraz.
Ponovno v mojih dlaneh.

Smehljaš se.
V mojih mislih se vedno smehljaš.
In jaz se smehljam s teboj.
Za vedno…
v sreči para…

MOMO