Ko sem tisoč kilometrov oddaljena od tebe,
takrat, ko sem sama s sabo in svojimi mislimi,
ko me nihče ne prekinja in mi popravlja besed
in ko lahko brez sramu tulim v luno in jem kot se mi zazdi-
brez pribora, večerne obleke in uglajenosti-
takrat, šele takrat se zavem, kaj mi pomeniš.

Da mi pomeniš mnogo več kot nekdo,
s katerim pač živim skupaj, z njim jem,
spim ter izmenjujem prozorne stavke.

Da, šele v varnem zavetju spečega gozda,
ob modrih nasvetih učene sove Oke
in ponujeni volčji rami za tolažbo,
se zlomim in sama sebi ter svetu priznam,
da te imam rada.

Ne, ljubim te!
Ljubim te, kriči srce
in hip zatem tudi moja usta,
ki se razpotegnejo v širok nasmeh.

Preko teh, po dolgem času nasmejanih ust,
v tišini bele noči,
zopet vzcveti moje okamenelo srce.

Spoznanje ljubezni.

Kala