Včeraj sem nežno šepetala s travami.
Dolgolase, dolgonoge, pšenične in stroge.
Male, nežne, temnih oči in košatih obrvi.
Če jih pogledaš čisto od blizu, čutiš,
kako v vsaki bilki bije čisto drugačno srce,
kako iztezajo svoje nežne tipalke proti
rumeni boginji – in tolčejo na bobne,
da zopet prikličejo nebesni poprh.
Če jih pobožaš, ti vrnejo dehteče poljube,
z dotiki razmažejo mesečino v angelske
obraze, v vetru pomešajo vonje in poležejo.

Silva Langenfus