odet v raševinasto tkivo besed
se spotikam skozi mlačen čas
skozi vsakdanje spogledovanje
z mrtvimi velikani in z verzi
ki so peli o drugačni pomladi
vedno zaspim z vodo na ustnicah
in s trnjem v kolobarjastih očeh
in vedno znova si želim sanjati
o tistih resnicah ki jih sanjači
zjutraj ne zmoremo več ponoviti