Čez boke rdečega hribovja
Je veter razlil svetlo belo meglo
Žalujem na grobu noči
Tako lepa je bila
In tako tiha
Nikoli ji ne odpustim te tišine.
In nobene rože ne položim na njen grob
S prvo pestjo zemlje
Stresem na krsto
Nekaj glasnega.
Nekaj njegovega.
Krik ki ga ni bilo