Predragi moj Gospod,
ki Vas pogrešam.

Malokaterikrat zamerkam, de mi v sercu takšna gnada klije. Dotorej Vas iskreno naprošam, de to pismo nikar ne zašpotujete, ako Vom ni po meri. Kedar Vas tako skrivši pogledam, mahom mi toplo rata inu misli se razbičajo dotorej, de stežkoma umirjam sapo.
Za voljo teh čutov, nikake besede, nego oči naj sopečejo najlepše pesmi tar resnično se nadam, de Vi jih kedaj uslišite! Ako želeli boste z mano vkup peti, pri morju često v nebu kličem tar zdaj vejste, da ondod me imer najdete.
Lubeznivi Gospod,
Vaša duša je taku bogata, de cel svet ste mi v lepšega napravili. Ali mar nejste zamerkali, de to lubezen brumno za Vas nosim inu dok v naróčaj je ne vzamete, v mojem sercu imer bo priklenjena. Vi pak dobro vejste, kaku čutom nihdar ni moč ubežati, zakaj čuti gvišno niso marnje, de bi za njih škoda bilo martra!
Zatorej jaz vem, de en del sebe Vom moram dati, dasi malko me v sercu reže, de mora tako biti...kajti dobru vem, h kakšni nerazumljenosti ta milota doprinaša, zakaj ljud, maroden od resnice, imer se je znal le pohlevnosti udiniti.
Greva me, de še tisto nebore lubezni, ki je moja inu Vom pripada, ne smem umojstriti, nego jo v samoči cagati tar skrivati, de pak je nihdar Vi ne vidite!
Milostive Vaše temne oči naprošam, de to pismo k sercu vzamejo tar de Vi zdravi, lepi ostanete inu navdilj mi navdih dajete.
V zraku takšna čudna nrav se dvigne, kedar Vom stermim v obličje inu de Vi vejste, de ne samu pisma, nego lepe pesmi Vom sem imer prenaredna pisati.

Na Vaše persi
Vom polagam svoje lase
tar Vom tisočkrat
polublam roke.

Vaša milostiva
inu s celim sercem Vom predana

Anja

Anja Koretic