Na pozabljeni obali,
sem doživel brodolom.
To jadranje že od začetka,
je čisti polom.

Vetrovi bili so neugodni
in razmišljal sem nerazsodno,
ko divjal sem po oceanih
in iskal zemljo rodno.

Pa vmes zagledal sem,
svetilnik tam sveteč,
pa veter me ni vedel tja,
ne pognal me je daleč preč.

In treščil sem ob prvo čer,
se je barka zamajala
in treščil sem v peto čer,
se ni barka več spoznala.


Mogoče bi moral
na obali ostat',
mogoče se ne bi smel
za zemljo sploh dajat'.

Zdaj tiščim obraz,
v mrzlo mokro mivko
in zavem se to sem jaz:

Z norostjo oblegan,
na obali zadnjega, malega sveta,
z bogom vetra skregan.

1900štiriin90