Dekle, če svet je, od rojstva do smrti, le igra,
peskovnik vabljiv, obročki, nožki, žoge,
skakanje čez ris, kocke očarljive,
pogledi globoki, ljubezni ostroge,
imaš prav: vsemu navkljub za rep lovimo tigra.



Draga, rad vračam se domov, med zidove stare,
vlažne in sivozbledele in z menoj je igra
materinih razprtih rok, bogca v kotu,
pod grčavi se vdaja pod koraki,
žerjavica poklja v peči, miza škripa, cvilijo omare...



Stopiva v krog, premila, vse je igra, vrisk veselja
darežljivih rok, vabečih med zidovje hladno,
igra je, da srečen si in ne končaš na cesti,
da prikloniš se nevesti.
Mamo gledam: črn koder na visokem čelu...nedelja!



Prikloniva se igri, dolgolaska, naj vrag se vsaja,
kje že t i s t a je nedelja; slika na steni,
okvir iz orehovega lesa.
Politura srta, vsa razpokana.
Na sliki mama: na pomoč pokličem velikega Toskanca,
da mi razodene,kar z Giocondo je spoznal.



Igra senc, bregov in grap, omamnosti dobrote.
Nasmeh, razdan že davno za namene dobre.
Oči, jezerci temni, vdano čelo, lice razdejano,
lasje pa kot konja vranca. Nič sivine, nič srebra.
Košatila sta se zvonček, teloh, ko je odšla.

Milenko Strašek