hladna tla
in na listu mojega obraza pisalni stroj
ki zloge šteje
ko pojem še zadnji grižljaj carpaccia
prekrižam nož in vilico
kretnje v ozadju se zbujajo
ustavim čopič
da se vrv, po kateri hodim, obarva v rumeno
ne počutim se tako osamljeno
s premikanjem luči po kotičkih sobe
ure in ure razmišljam
zakaj se papirnata vrečka vedno raztrga
ko v pekarni na Čopovi nakupim svežega kruha
pojem še zadnji rogljič
ker ga v roki ne nameravam nositi
in v trenutkih, ko slečem prozorno srajčko
in jo obesim čez stol
se prepustim pisanju
da mednožje nežno drgne ob mehke robove blazine
nič ne obstaja takrat
le črke
besede
verzi
in strast
mesenost
stok
ljubezen
ki ji zrak med mojimi prsti je v slast
nasmehnem se frfotajoči zgodbi
ki naju vrtoglava čaka
premajhna, da bi naju zaobjela
prevelika, da bi se v jamico skrila

sheeba