Alma Karlin
Samotna
postava
zre v mrak,
v sence predstave.
Utesnjena
svetloba telesa.
Ovita trda
koprena,
tesna tema.
Drobna,
a nevidna,
skrivnostna,
a daljna.
Odstira
ples
senc,
pajčolan
uma
okov.
Odtaja
bele
stopinje
pobegle
megle.
Približa
zvezdno
oko.
Predana
lepoti
poti,
samoti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poet
- 20. 05. 2010 ob 09:04
- Prebrano 1400 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 450
- Število ocen: 15
