Zažgano nebo
se zadnjič spusti na rdečo zemljo.
Drevesa z jeziki oblizujejo
ostanke neke iluzije.
Nebo se razkolje in izlije
neskončno vsebino …
Vse drvi v neznano - z neznansko hitrostjo.
Žgejo se kamni in joče črna prst,
medtem ko se struge sušijo
- zrak kriči.

Jaz pa, mirna, ležim med nebom in zemljo
- in opazujem.

Silva Langenfus