V nasmehu je zbranih tisoče dehtečih trav.
Nežnost pretaka sokove življenja.
V rastju se žuželke poljubljajo s tipalkami.
Koreninice grizejo trdo zemljo in srkajo noč.
Nekje tli nov utrip – neslišen in uslišan.
Tam so misli mehke in nebo polno perja.
Ni težnosti, niti solza.
Le dvojina, ki se oplaja.

Silva Langenfus