Spominjam se: prišla sem tja –
Na najin kraj, tja, kamor sva
Pogosto midva legala,
Ti truden, jaz zaljubljena,
Vsak svoje sanje sanjala
In včasih se objemala,
Veliko pogovarjala,
A se nikdar ne zdrúžila –

Siv, mrzel bil je tisti dan,
Ko si mi zrušil grad iz sanj,
Ko sem spoznala, da zaman
Je vse, kar v srcu noč in dan
Izraščalo je v vrt cvetán;
Da meni nočeš biti vdan,
Od mene ne poljubovan,
Ne mojemu telesu znan.

Ležal si tam, ležal si z njo,
Z ljubezensko komedijo,
Kot da je čisto prav tako,
Kot da od nekdaj bi bilo,
Kot da, kar sva imela, bo
V sekundi, dveh pozabljeno;
A meni je bilo hudo,
Kot še nikdar mi ni bilo.

In tisti kratek mesec dni,
Ko sta si stiskala dlani
In se pretvarjala, da si
Darujeta le radosti,
Ko sta pokazala, da ni
Do vaju zame več poti,
In si lagala, da bi vsi
Verjeli farsi vajini,

Bila je sleherna mi noč
Kot hladen grob oklepajoč;
Izdala sta me oberoč,
A moj je glas postal tresoč,
In moj korak zastajajoč
In slepo moj pogled iščoč –
V močvirju groze tavajoč –
Vse, kar imeli smo nekoč.

Še danes se sanjá mi kdaj,
Saj sanje so sprevržen kraj,
Da tam, kjer sva, ti sam ležiš
In da se z drugo poročiš.
Oh, vedno te bom sanjala.
Oh, vedno te bom ljúbila,
A ti še zdaj igraš boga
In ti še vedno z drugo spiš.
Nikdar ne bova več midvá.
Nikdar se več ne spremeniš.
Nikdar ne vrneš se nazaj.
A sanje so sprevržen kraj
In v njih te ljubim naskrivaj
(Še zdaj, na veke vekomaj).

Aleksandra Kocmut - Kerstin