počakaj, Sofija, ne hodi
zadnji vlak odpelje ob 23-ih in 59 minut
počakaj do takrat
vse me boli
ob misli na truplo, ki zasirjeno v kopalnici leži
mogoče, če bi kisik deloval in bi žile dovajale dovolj sveže krvi
bi šlo
mogoče bi šlo
po kolovozu naprej
prek mavričnih mej
do ograde z odprtimi vrtnicami in sadovnjakom
vabijo slive in hruške in tam za vogalom pisan čebelnjak
kje je moja hiška, Sofija, kje je mir
kje je stopinja, ki se v sneg pogreza
in kje je rezina kruha, da v soju zvezd skali družinski prepir
utrujena sem, Sofija, želim si umreti
dovolj je bilo teh 30 let in nekaj mesecev in dni in noči
želja po smrti je mogočna v soju žarometov in nedosegljive rodovitne prsti
dajem ti kri, truplo voščeno
po kanalu se pretaka vate, da se antibiotik v plastičnem lončku razpusti
in stopiva v stekleno palačo sedaj, Sofija
ko se mesi trebušast dan
tam naju čaka gospod Eliot na kamniti terasi
oblečen v čist in modern frak
zadovoljno se smeji
prepogne časopis
naju pozdravi
v njegovi skodelici se mlečna kava hladi
tako sem te vesel, Giselle, pravi
še vedno je dan zame
še vedno so ptice v srčnem prekatu
in sklene se krog, ki pomeni modrost
z roko v roki pozdravlja gospodično Norost
tako je, ko so matemtične slike pomešane z verzi in notami v glasbi
naj razširim ulomek 2/3 s številom pet
ali naj 10/15 krajšam z istim številom
na stopnišču sonca zaplešem, ko potolaži me oklepajoča rima
in na flavto igram Bachovo Partito BWV 1013
v vsej mešanici občutkov, ki me preplavljajo
gospod Eliot poda še masleni rogljič
užitek za brbončice, ljuba moja Giselle, in slika bo popolna kot Dalijev akvarel
lepo mi je, Sofija, ko se v meni pretaka morfin
ublaži bolečino in rakave celice so le še bežen spomin
zopet moram kupiti novo ruto, ko bo moja glava obrita
da zameglim šok in nepotrebna vprašanja znancev in prijaznih ljudi
saj vem, da želijo le dobro in jih konec koncev skrbi
a meni je odveč
rada bi le preč, daleč stran
med divje valove žgočih rek
veš, Sofija, žal mi je, da sem tisti večer tako kričala
hočem vročo juho
juha ni dovolj vroča
sploh ni vroča, je le mlačna
in čisto nič privlačna
prazna in bistra brez kroglic in zvezdic
ki jih z žlico premetavam sem in tja
in ko sem odgrnila rjuho, belo in čisto
se je narisal madež, ki smrdi
bilo mi je vseeno, kaj bodo rekli
hotela sem biti hudobna
prebosti svet
ubiti najmanjšo žuželko
in pljuniti v najslajši med
ne veš, Sofija, kako me slika človeškega življenja
ki hiti proti koncu, iz dneva v dan ubija
ne veš, Sofija, saj si prinesla čudno namizno vino
ki se k tvoji rumeni obleki prav nič ne poda

sheeba