Tisočletnega vetra,
ne moreš privezati
na minljivo telo.
Na sto kosov se trgam,
medtem ko pomakam
sanje v lužo upanja.
Tako velika luža,
pa tako majhen svet.
In jaz, kot da se pravkar
rojevam in kličem – hočem zrak.
Vdihni, prekleti zrak.
Naj ti napolni drobna pljuča.
Tvoj um se splazi na prostost.
In potem dihaš.
Dihanje je tvoj pogled.
Ogromen krog.

Silva Langenfus