Sonce je padlo nizko, dotaknilo se je krošenj topolov. S poslednjimi žarki je lovilo deklico, ki je bosa tekla preko prostranih koruznih polj. Ujelo jo je v oranžno svetlobo, v katero so večerne sape vpletale sive niti hitro padajočega mraka.
Dekletce je vztrepetalo, na koži so ji vzbrstele drobne mraznice.
Žvižgajoči veter ji je z mrzlimi prsti, vsiljivo lezel pod tanko oblekico, ji z ledenim dotikom ljubkoval drobno telesce. Zapihal ji je v svetlo, rahlo spleteno kitko. Cukal jo je za kodrčke in jih vrtinčil okrog njenega obrazka.
Med žvižgi je zaslišala peket konjskih kopit. Na iskrem vrancu je prijezdil ponosen konjenik. Vzravnan je sedel v sedlu. Glavo mu je pokrival pisan turban. Temne oči so mu, izpod strmega čela, sovražno zrle v otroka. Z veliko dlanjo je oprijel ročaj ukrivljene sablje in jo brez naglice izvlekel izza širokega pasu.
Za droben trenutek se je ustavil čas.
Sablja je švisnila, zrak je zaječal pod njeno ostrino.
Preko ozare se je zakotalila žoga in v sivo zeleni travi puščala temno sled.
Punčka se je zavedela. Zgrožena je spoznala: „Ne, ne to ni žoga, to je moja odrobljena glava.“


skrivnostna sanja
skozi nerealnosti
jasni prihodnost

Lea199