Skozi prste mezijo,
skozi pesek,
v travah ihtijo,
v oblakih,
v duplih prhljivih,
v vodah in nabrežjih,
med trsi kojanškega Martina,
govoričke v frakih varljivih.


Čez raztrgana slemena bajt kojanskih,
s kozjanskih hribov je zavelo,
preko Bohorja zdivjalo v savske ravnine.
In preganjalo vrane.
Jastrebe sililo v nemir.
Prepišnost tiščalo v koče,
zgubljajoč se v grapah bizeljskih.


Mošt se levi, grenič se poslavlja,
snežinke tipajo v mrak,
ko čez vegasti prag cimprače
stopa stari Martin.
Na klin ob vratih obesi klafeto,
še palčko prida , predpasnik,
zategne si hlače ob staro suhoto...


Na poličko ob oknu odloži jerbašček,
na klop pred lesenjačo torbo opletno
in odklene vegasto klet,
si natoči kozarček, ne več grenič, že vino,
kozjansko bistrino.
Kapljo bizeljsko.



Pije. " Moj bg."
Potegne z rokavom čez trudne oči.
Grči." Moj god."
Sonce prebija sivino, jastreb se spušča na breg.
Stok." Trseki moji."
Vino v kozarcu blagruje, zaječi:
" Na svoj god,
na novo staro pot,
pojdem sam.
Bog živi...mene in Boga!"[right][/right]

Milenko Strašek