Zdaj končno vem,
da lepih časov ni.
Da so le zgodbe
in njih spomin bledi.

Ne obstaja jutri,
ne obstaja zdaj.
Čas se je ustavil,
toda to ni raj.

Spet hodim po stopinjah-
iščem sled.
Le z majhnimi koraki,
kot gre otrok v svet.

Zataval bom na plažo-
do morja.
Zapisal v pesek tvoje bom ime,
razgrebel ga.

Ne obstaja jutri,
ne obstaja zdaj.
Čas se je ustavil,
toda to ni raj.

Hodim s sklonjeno glavo,
in čakam,
čutim spet slovo.
Ni kot ptice let
kot da svobodo bi
začutil,…
čutil,...
tega ni.

mathias štefančič