Prekletstvo poeta
To je naše prekletstvo.
Da ljubimo,
da smo iz nje,
da se ji vdajamo
in njej pokorni smo.
Tu je naše mesto.
Da opevamo,
da roko ji poljubljamo,
da tiho smo, ko mimo gre,
da sebi polnimo srce
da nam oko od srečne žalosti zamre.
To je naš ideal.
V tem svetu,
ki več ni za nas,
kjer gorje in smrad
oblegata nam pas.
A tu smo,
v svetli senci
čudnega zvonenja
tihih lir s Parnasa.
In od očetov večnih
stihov prosimo
živeti burno,
a mirno v teh vrsticah.
Od črnih krokarjev
tja v golobicah,
od mestnega prahu
do spočite meje divjine,
čas mine…
V ljubezni smo,
ak je trpeča,
ak je sloveča,
ak polni pleča
s silovitostjo udara…
In vendar s srci jo priznavamo,
bolečo radost naših upov dni.
In gremo z njo
in z njo naš svet zaspi.
To je naše prekletstvo.
Da pišemo,
da trosimo ji hvalnice poljubov,
vzetih iz bolečin
in smeha.
Ter nazadnje, da sanjamo,
ker sanjati
ljudem
več je, kot uteha.
Da ljubimo,
da smo iz nje,
da se ji vdajamo
in njej pokorni smo.
Tu je naše mesto.
Da opevamo,
da roko ji poljubljamo,
da tiho smo, ko mimo gre,
da sebi polnimo srce
da nam oko od srečne žalosti zamre.
To je naš ideal.
V tem svetu,
ki več ni za nas,
kjer gorje in smrad
oblegata nam pas.
A tu smo,
v svetli senci
čudnega zvonenja
tihih lir s Parnasa.
In od očetov večnih
stihov prosimo
živeti burno,
a mirno v teh vrsticah.
Od črnih krokarjev
tja v golobicah,
od mestnega prahu
do spočite meje divjine,
čas mine…
V ljubezni smo,
ak je trpeča,
ak je sloveča,
ak polni pleča
s silovitostjo udara…
In vendar s srci jo priznavamo,
bolečo radost naših upov dni.
In gremo z njo
in z njo naš svet zaspi.
To je naše prekletstvo.
Da pišemo,
da trosimo ji hvalnice poljubov,
vzetih iz bolečin
in smeha.
Ter nazadnje, da sanjamo,
ker sanjati
ljudem
več je, kot uteha.
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 11. 01. 2008 ob 13:02
- Prebrano 968 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 508
- Število ocen: 14
