Popki
Izpod krošnje te vidim
tečeš, tečeš, tečeš mimo.
Ne bežiš pred menoj,
ker se ne ustavljaš,
zmeraj bolj verjamem
da bežiš pred seboj.
Tu pod drevesom v senci
sedim in se čakam,
počasi mi v možgane pronica,
da sploh ni tako slabo
biti sam s seboj,
smehljam se v popkovje drevesa
in popek svoj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lin
- 14. 05. 2010 ob 11:02
- Prebrano 615 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 140
- Število ocen: 3
