Še nezaposleni je prišel do trenutka, ko so mu

naložili varovanje rastočega drevesa. Obljubili so

plačilo, mesečno in redno. Vsak dan je ubogljivo

hodil do svojega drevesa, ki se je vsem tem času

že navadilo na oči, ki ga pazijo, da ga kakšna sekira

ne poseka, da mu ne prereže vratu in s tem oči,

krošnja gleda in zaposleni gleda. Vse pogosteje

je ostajal pod svojim drevesom, vse raje je pospaval

pod njegovim zelenim bogastvom, ki so ga korenine

tako rade držale pripetega v zemljo. Šel je po

šotor, se odločil, da bo živel kar pod njim, in vrata

bo odpel, da mu bo pogled blizu in da bodo oči

lahko pazile.

IŽ-lev