Povej mi, prosim, lepotička moja,
zakaj so tvoja lica brez barvila,
kaj ti je luna v noči naredila,
zakaj otrpnila so usta tvoja?

Zakaj oči brez leska so ostale
in koža bledo mrzla v svit odseva?
Zakaj ne veseliš se zarje dneva?
Zakaj ne smejejo se ustne male?

Čemu pod tabo belo pregrinjalo?
Ne slišiš več besede, ki zaklinja
in ki roti, naj prazno ogledalo,

ki nad teboj lebdi, ti svet odgrinja
vsaj še sekundo, vsaj še čisto malo!
Bila si divja, močna kot levinja,

a hip te je ubil in slabo šalo
iz smrti naredili so bogovi.
Zdaj čakaš na neznani smisel novi.
Ko mogla bi verjeti vanj vsaj malo ...

Lidija Brezavšček - kočijaž