Pogosto prihajam,

vse češče posedam

v mislih okoli majskih klopi

pod oranžno cono tvoje topline

zapisujem v misli sveže dotike

ne štejem korakov, jih je premalo,

tudi če poti znova prehodim,

v njih potiho a vztrajno

iščem tvoje dlani,

oči ki jih ne vidim,

one me gledajo od daleč

in čudež je, da vse to obstaja,

medtem ko mnogo teles je zamenjalo

svojo grelno blazino za mraz,

ker v njih niso iskali varnih ramen.

Še vedno iščem razburkane valove

in kapitan še vedno pazi ladjo,

med majskimi globinami nevidnih gladin.

Čakajoča jasnino in veter,

da me z jadri odpelje na najino

morje dotikov, besed, toplin.

Zaplavam, le razburkane vode

me krvavo prinašajo nazaj,

med čermi nasedeno z ladjo na obzorju

in krvavečimi ranami s skelenjem sledi.

Krvaveča na majski klopi

rdečih oči, porezane vezi

sestavljam z mornariškimi vozli.

Do zadnjega.

IŽ-lev