spet stopaš
po grenkih sledeh
patoloških procesov
po motnih kalužah strahu
zanikan v upanju
se znova spotikaš
ob njene štrclje misli
ob jalove konstrukte
sivih bivanjskih vsebin
v meglenih močvirjih
na stranpoteh razuma
prižigaš svoje kresnice
ji osvetljuješ resnico
ki vsakodnevno zanikana
spi nekje tam daleč spodaj
med njenim blaznim kamenjem
ko se bo tvoj okretni drevak
napil njenih motnih tekočin
bo potonil med mrtve ribe
med roje tvojih ugaslih kresnic
ti pa boš potrgal plesnivo usnje
s svojih mehurjastih podplatov
spet boš hodil po gladini
obsijan s plemenito samoto