V njo brezdomko, oče si bo tesal svoje dveri,
mati v njej, si postiljala ležišče;
po njunih stopinjah, za njimi stoteri,
v njej si iskali bodo, spovednico in kurbišče.

V njeno prekletstvo, v njeno svetništvo,
vsak zakopal, svojo bo skrivnost-
za ene, za krepostjo skrito je slabištvo,
za druge, za slabištvom pač krepost.

Njo brezdomko, hoteli bodo za svoj dom,
za pot resnice in rešitve most;
da ko najbolj jih bo pekel dvom,
z mirom počaščen bi bil njen gost.

Da v njej našli pike, neskončnih bi vprašanj,
ki za zmeraj bi utišali bojazen,
da nova tema čaka te izza spoznanj,
da za preklete blgoslov je kazen.

Ko v njej utirali si bodo, bljižnice do sreče,
je nihče ne vpraša, kdo je in kam gre,
nihče ne vidi v soju sveče,
za hrepenečimi očmi, njeno žalostno srce.

Nihče od njih ne izve, da je obsojena na večni beg
in da nikjer ne najde svoj'ga doma,
da večni tok vseskozi ji odnaša breg
in da le tava, tudi kadar drugim govori da roma.

Hovk