Pomlad na Krasu zopet je razkrila krila.
Prekrili gmajne v lesku so odprti prti
cvetočih jablan, češenj; razprostrti trti
le trpki, trdi sok je ponudila ila.

Na gmajnah teh,vseh posejanih z bori, ori
se pesem davna že, vse od Jadrana. Rana,
četudi v srcu vedno prepoznana - znana,
izginja mi med kamenja obori, bori.

In tu hladila iščem razorani rani ...
Saj tu, v ta svet, so mi spomini vpeti; peti
ne nehal bom podobi tega kraja - raja.

Ko vračam se, spomini so razvneti. Neti
se v duši plamen. Pred menoj spet vstaja staja,
kjer sem fantíč pastir še bil neznani. Znani ...?

valjo