Ko hladno jutro vprega slo pogleda
in pesem v tiho noč je pometena,
v okvir iz drena rima zamejena,
oko pa prazno iz temine gleda.

Pot tisočmiljska v meglo spi zavita,
polomi up se v kromastih kolesih.
Bo sončni žarek strl temo v drevesih?
Le smeh zamre. Zajoka pesem skrita.

Kanček miru, namišljeni letalec,
je v tebi, ko se misli razletijo.
Počivaš zdaj, brez upanja sanjalec.

V tišino si zazibal domišljijo;
s srebrno hondo vred, hitrosti tkalec,
razbit na skalah. Več te ne zbudijo.

Lidija Brezavšček - kočijaž