Vesolje – urejen organizem, ki diha. Vsak planet, galaksija, meglica, ima svoj načrt. Svoj ritem znotraj vesolja.
Dihanje jim omogoča kroženje. Potujejo. Frčijo. Drvijo drug ob drugem in se dotikajo s prsti privlačnosti.

Zvezda se lahko utiri v ritem galaksije. Ali pa ne.
Takrat se zaluča naprej, ven,
v prostrano, neznano praznino,
kjer je toliko svobode!

Vsake toliko se zavrtinči, požgečka nekaj planetov in jih iztiri. Posrka jim energijo, se odrine in jih pošlje v čisto nove smeri.
Igra. Način življenja.

Za seboj pušča sled. Hitreje kot se vrti, močneje gori. In sled zvezdnega prahu postaja ognjena pot prežganih planetov.

Kdo bi jo ustavil?
In zakaj?
Organizem nič ne pridobi, niti ne izgubi.
Sicer se pa sama ne more več ustaviti, tudi, če bi to hotela. Za to bi morala srečati sorodno zvezdo,
prav takšno potepinko kot je ona.
Ples združitve bi bil izjemna predstava
sprostitve nakopičene energije.

Milan Novak