Včasih še zaidem
na stezo
najinih sprehodov.

Stopinje tistih
korakov so že
davno izbrisane.

Ob stezi še
teče reka,
nad njo se še
upogibajo
vrbe žalujke.

Postojim pod njimi
in se v mislih
povrnem v tisti čas.

Sklenem svoji roki,
ker tvojih ni.
Zazrem se v reko,
a v njej vidim le
svoj odsev.

Čas enkratnosti,
čas romantike,
čas močnih čustev,
čas strasti
je zelo, zelo daleč.

Ko stojim pod
žalujko in opazujem
reko,
mi po licih
polzijo solze.

levinja