Ostanek neke blazne zgodovine,
nemrtva, zapoznela v eri klonov,
dostopna preko čipov in zaslonov,
krvave zgodbe zbiram. Čas ne mine.

Izvržena iz pravosti temine,
v neónsko brezspokojnost zapredena,
z umetnim mrakom v srži prepojena.
Z obraza strgam kraste iz davnine.

Ne vem več, če še kdaj bo luna bela.
Več živih ni, in mrtvim sem kot mama.
Zdaj večnost v nulti smrti bom živela.

Ne čutim več in ni nobena drama,
da upanja nikdar ne bom imela.
Vampirka res, a klon sem tudi sama.

Lidija Brezavšček - kočijaž