Pogovor
»Tu sem sedaj. V tej tišini strmim v
tvoje telo,
ki žari ob svečavi plamena.«
- »Pozna si, zelo pozna.«
»Nikoli ni prepozno.«
- » Nikoli tudi ne reci nikoli.«
»Ne morem pa vedno reči vedno. Obrabljeno je.«
- » Obrabljeno? Kaj pomeni to? Je mar vzrok ali izgovor, da nečesa ne maraš?«
»Ti učiš vse imeti rad.«
- » Nisem tega mislil. Podzavest ti brani.«
» Ni res. Sama si branim. V razočaranosti vsega.«
- » Vse tudi ni vse. Vedno je nekaj kar izstopa.«
»Izstopam jaz?«
- » Izstopa vsak. Nisi vedno sama in edina. Poglej bolj na široko.«
» Široko ali globoko?«
- »Če gledaš okoli sebe vidiš z očmi, če čutiš okoli sebe in v sebi, vidiš z dušo. Tančice smo ljudje.«
» Da. Plasti pobega. Stihi naših posledic TUJIH dejanj.«
- » Tuja dejanja te lahko zasužnjijo. Lastna te lahko obsodijo na smrt.«
» Smrt ni gotova kadar sem tu.«
- » Tu in zunaj tega – kraj ni važen. V tebi mora biti mir, ne slutnja.«
» Mislim, da je vse le igra.«
- » Prav imaš. In mislim, da zmagujem jaz.«
» Egoist.«
- » Ne. Ali je egoist vsak, ki misli da je vse dobro, da se dogaja dobro, da je naredil dobro?«
» Ne. Sovražim, kadar imaš prav.«
- » Tudi jaz te imam rad.«
» Skrivnost. Tu sem sedaj, gledam te v oči. Ne smem oditi.«
- » Moraš. Real še vedno obstaja.«
» Real duše?«
- »Real celega človeka.«
» Si tudi ti real?«
- » Če ne verjameš... Ne podlegaj sramežljivosti! Minuta je še.«
» Zame je še celo življenje.«
- » Torej pojdi in se ne oziraj.«
»Ne bom več govorila, niti pomahala ne bom. Čutil boš, ko odidem stran.«
- »Vem.«
» Bo bolelo? Če bo, ne grem.«
- » Ne. Žgalo bo, a pojdi. To je Usoda.«
»Ne če ostanem.«
- » Če ostaneš bo umrlo!«
» Zares? Potem si real!«
- » Potrebovala si dokaz. Vedel sem.«
» Ti veš vse.«
- » Ni res. Ne vem ali me imaš rada.«
» Zakaj sprašuješ to?«
- » Izogibaš se vprašanju. Torej ni res?«
»Ne vem, kaj je res.«
- »Res ne veš. Odpri vrata moj sezam.«
»Adijo.«
- » V odsevu se te bom spominjal vsak dan.«
»Vem. Ljubim te.«
- » Ni to obrabljeno?«
» Je. Prav zato te ljubim!«
- » Zakaj?«
» Ker si real?«
- » Kako veš, da sem tu?«
» Čutim, ozrla sem se nazaj.«
- » Mojo roko si videla.«
» Ne tvoje srce!«
- » Razkrinkala si me.«
» Vem. Zato te ljubim.«
- » Adijo.«
» Kmalu na svidenje.«
- » Zakaj si to rekla? Nikoli ne bo res.«
» Jaz vem. Nikoli ne reci nikoli.«
ki žari ob svečavi plamena.«
- »Pozna si, zelo pozna.«
»Nikoli ni prepozno.«
- » Nikoli tudi ne reci nikoli.«
»Ne morem pa vedno reči vedno. Obrabljeno je.«
- » Obrabljeno? Kaj pomeni to? Je mar vzrok ali izgovor, da nečesa ne maraš?«
»Ti učiš vse imeti rad.«
- » Nisem tega mislil. Podzavest ti brani.«
» Ni res. Sama si branim. V razočaranosti vsega.«
- » Vse tudi ni vse. Vedno je nekaj kar izstopa.«
»Izstopam jaz?«
- » Izstopa vsak. Nisi vedno sama in edina. Poglej bolj na široko.«
» Široko ali globoko?«
- »Če gledaš okoli sebe vidiš z očmi, če čutiš okoli sebe in v sebi, vidiš z dušo. Tančice smo ljudje.«
» Da. Plasti pobega. Stihi naših posledic TUJIH dejanj.«
- » Tuja dejanja te lahko zasužnjijo. Lastna te lahko obsodijo na smrt.«
» Smrt ni gotova kadar sem tu.«
- » Tu in zunaj tega – kraj ni važen. V tebi mora biti mir, ne slutnja.«
» Mislim, da je vse le igra.«
- » Prav imaš. In mislim, da zmagujem jaz.«
» Egoist.«
- » Ne. Ali je egoist vsak, ki misli da je vse dobro, da se dogaja dobro, da je naredil dobro?«
» Ne. Sovražim, kadar imaš prav.«
- » Tudi jaz te imam rad.«
» Skrivnost. Tu sem sedaj, gledam te v oči. Ne smem oditi.«
- » Moraš. Real še vedno obstaja.«
» Real duše?«
- »Real celega človeka.«
» Si tudi ti real?«
- » Če ne verjameš... Ne podlegaj sramežljivosti! Minuta je še.«
» Zame je še celo življenje.«
- » Torej pojdi in se ne oziraj.«
»Ne bom več govorila, niti pomahala ne bom. Čutil boš, ko odidem stran.«
- »Vem.«
» Bo bolelo? Če bo, ne grem.«
- » Ne. Žgalo bo, a pojdi. To je Usoda.«
»Ne če ostanem.«
- » Če ostaneš bo umrlo!«
» Zares? Potem si real!«
- » Potrebovala si dokaz. Vedel sem.«
» Ti veš vse.«
- » Ni res. Ne vem ali me imaš rada.«
» Zakaj sprašuješ to?«
- » Izogibaš se vprašanju. Torej ni res?«
»Ne vem, kaj je res.«
- »Res ne veš. Odpri vrata moj sezam.«
»Adijo.«
- » V odsevu se te bom spominjal vsak dan.«
»Vem. Ljubim te.«
- » Ni to obrabljeno?«
» Je. Prav zato te ljubim!«
- » Zakaj?«
» Ker si real?«
- » Kako veš, da sem tu?«
» Čutim, ozrla sem se nazaj.«
- » Mojo roko si videla.«
» Ne tvoje srce!«
- » Razkrinkala si me.«
» Vem. Zato te ljubim.«
- » Adijo.«
» Kmalu na svidenje.«
- » Zakaj si to rekla? Nikoli ne bo res.«
» Jaz vem. Nikoli ne reci nikoli.«
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 09. 01. 2008 ob 14:01
- Prebrano 866 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 284
- Število ocen: 10
