Danes smo že pozno
in jaz hitim, vse zamujeno.

V včerajšnjih dejanjih je
jutro februarskega popoldneva
zgubano z nitko svilene preje
v predalih.

Pregorele pastirje so
zapiskale njihove piščali
in na strani razpisov prebiram
pretekle dneve.

Med bedra prosojno
natočim snežene može
in podrgnem po mrzlem
korenju par oči.

Pomladi še ni.
Na odtrganem listju, kjer
se medi spoznanje,
ni pesmi, ni rime, ni kar tako
Besed.

S prsti potujem po drevoredu,
svetlo zelenje biča ledeni dež.

MilaBoza