Utihni, si rečem,
utihni, da boš molčala polno
in opazno. Toda glas trobente
mi uhaja skozi grlo,
in če se delam, da ga ni,
se useda v kamnine,
v ostre grobe konglomerate,
ki pikajo po grlu in ga ranijo.
In se ustrašim,
da za vedno izgubim glas.

Ker glas,
čeprav potencialen,
glas je tisto, kar te določa.
Hočem biti določena,
kot beljakovina v celični steni,
kot celica v tkivu,
kot organ v telesu.

Sicer s kodo v prsih,
sicer s tisočerimi obrazi –
pol zlaganimi in pol iskrenimi,

sicer bik v areni,
sicer vzgojeni bik –
pol žival in pol orodje,

toda koda in obraz,
rogovi in zastava

treba se je boriti
v areni.



(iz zbirke Karavana)

Lučka Zorko