Čeprav smo skoraj nič
v vesolju časa in prostora,
smo eden drugemu vse,
zaslon, veselje in opora.
Iz praha zvezd smo izgrajeni,
evolucijski čir, mogoče nebogljena zmota,
se sončimo v napuhu svojem,
kot da smo alfa-omega, od boga dani,
a v bistvu smo še manj od niča,
le nočna mora, skupek kiča.
Le eden drugega imamo,
zakaj življenja kakorkoli bi grenili,
to malo časa, ki si ga delimo,
bi raje v miru v dobri veri porabili.

Perc