Proti koncu slehernega meseca v meni zaživi želja po raziskovanju.


Začnem v shrambi.
Od osmih križev in osteoporoze ukrivljen hrbet sklonim vse do spodnjih polic. Z ostarelimi očmi preiskujem njihove najbolj skrite kotičke. Prsti mi nežno drsijo po gladki, prazni površini. Iščem nadvse pomembno najdbo, … zgodovinsko odkritje.
„Hura!“
Moj trud je poplačan, našla sem pol vrečke že skoraj pozabljenih makaronov.


Zadovoljna se lotim pogosto praznega hladilnika. Nekoliko me je strah prepiha, ki veje skozi njegovo praznost. Pogumna kot sem, preženem strah, ne mislim na trganje v ušesih. Zato sem bogato nagrajena. Najdem jajček, ki otožno sameva na polički v vratih.
Vzamem ga v tresočo roko in se mu nasmehnem:
„Nič ne maraj, vesela sem te. Ne moti me tvoja nabitost s holesterolom.“

Mislim, da mi je hvaležen za te besede.


Ekspedicija raziskovanja je skoraj končana.


Stopim še na svež zrak.
Na vrtu, izpod listja izbrskam, za pest regratovih listov.


Kosilo je pripravljeno v pol ure.


Okušam slast neverjetnih okusov, primernih celo za Bogove.


Oči mi žarijo.

Ustnice silijo v nasmeh.

Srečna sem.


Tudi danes, dan pred tem, sem se do sitega najedla.

Lea199