Iz gozda skrhan izgnanec prihaja,
medi me, razvaja, ljubi ob čaju,
zaziblje v zmoto, da svet je za naju,
a on se le trudoma name navaja.

Nato brez zadržkov k tebi odhaja,
razcepljen ravna poti si do vaju,
da skupaj drhtela lahko bi v maju,
sledove prikriva, se ne izdaja.

Preračunljivi dotiki polzijo,
ko pod noč jemlje si mojo goloto,
praskajo, zbadajo nedotakljivo.

Počasi izpiram naivno slepoto,
obzidje postavljam, nepopustljivo,
da se pripravim na novo samoto.

Luna