Temno breme naših dedov,
s svojim krempljem ujeda v me.

Dve črni strani, po sredi pa tisoč sivin,
že v zibelko nam mati položila je nož.
Ko s sence nas stresel je strašni vihar,
na vetru smo odjadrali v morje krvi.
Bratske krvi.

Večno breme naših vnukov,
nikdar nas ne zapusti.
Okrutno rumeno oko krivde čaka.
V krogu svet se ponovi.

Klemenc