za P.

Sonce me je vleklo za podplate in Sava mi je govorila, da je moja mati, ko sem danes ležala tam, pri njej, punčka moja.
In gladki kamni so bili meni enaki materini otroci in poskusila sem se smejati, ker jaz ne jokam, jaz sem prod, punčka moja.
Vse, kar sem bila tam na kamenčkih, ni nič v primerjavi z zeleno materjo, ki me vedno preglasi, ko sedem k njej. In ni ji treba ničesar razlagati, ker že od nekdaj vse ve, punčka moja.

Na zeleni Korziki reka, ki ji sama ne bi več vedela imena, danes tebe boža po podplatih.
In vem, verjamem, da se smeješ, punčka moja.

Lidija Brezavšček - kočijaž