Molk v objemu tihote
boža valovito večnost
v brazdah sten
vidnih in nevidnih soban.
Jasna silhueta tvojega obraza,
olje se razliva na platnu.
S slepimi dotiki ga oblikuješ
in krasiš zapuščene plasti.
S konicami prstov,
potopljenih v barvo
tvojega ogretega diha,
mi rišeš na kožo srage
užitka v objemu samote.
Globoko vase vsrkavam
vsak njihov obstoj,
zaznam jih vse do osti
in ne ustavi me
niti moja lastna nemoč.
Ob svitu odstiraš razgled,
me s svojim bivanjem
spremljaš skozi razpotja dneva
vse do vrha zvezd.

Nuša Ilovar