Puško, puško mi dajte …!

Zdaj pa moram iti, gospod.
V drevesu ni ptice ne hudega duha,
Samo votlo deblo tako poklja.
Na ravnici pod gradom pa pastirica
Coklaje zganja čredo spat
In v črnih grajskih kleteh
Leži pod preklado devica
S krvavimi stegni.

Zdaj pa moram iti, gospod.
Na kamnu ni znaka niti ni kamen zglajen –
Samo odkrušil se je od sten.
Večer za večerom slišim oblake –
Trgajo se kot brusilni papir,
Ko perice v grajski kuhinji sanjajo lug
In lopataste roke hlapcev, ki vodijo plug.

Zdaj pa moram iti, gospod.
Nihče ni zakópal cekinov pod kap konjušnice,
A prodane neveste bolijo bolj kot zaušnice.
Zato pa puško, puško mi dajte, gospod.
Še ta trenutek moram oditi na pot,
Preden postavijo visli
In bodo vsa tista bela telesa postala nesmisli.
Na soncu ni uteži in vprega ne čaka.
Smodnika še malo, zaklep se sprosti
In škljocne razdalja
Od moža do junaka,
Ko prstan se v prahu povalja
In je trohnoba povsod.

Zdaj pa moram iti, gospod.

Aleksandra Kocmut - Kerstin