Čuden možakar me obiskuje,
vedno je tukaj, kadar te ni.
Ni ravno lep
in sploh ni prijazen,
a se odgnati mi ne pusti.

Pride potiho in nepovabljen.
Brez besed vstopi - kot, da me ni.
Mrtve besede,
ne trepne z očesom,
ko ledene roke mi na srce položi.

In me duši,
in me zastruplja,
misli mi črne v glavo tišči.
Pred njim je hlad,
za njim so solze,
duša ujeta nemočno ječi.

In vedno je tukaj, dokler se ne vrneš.
Šele, ko ti vstopiš, on tiho zbeži.
Dvomi spuhtijo,
solze suše se,
samo en poljub in strah me več ni.

cmera