Pribita luč v zatrepu popoldneva.
Prerezan sij, razmršen tok bojazni,
potlačen gnil privid smradu, golazni,
za škarpo že zablojen mrak odmeva.

V precepu teme plázi se zaznava,
ki mlečno sluz zravna v plasti nevidne.
Tam, na obronkih skal - oči previdne,
pogled pa skorje mrtvih ne spoznava.

Preide, ko se zjutraj noč obesi
na trhlo vrbo in jo vzame s sabo,
kamór ne gremo z živimi telesi.

V zajetnem jutru môra gre v pozabo
in sonce slutnje v mehko strd zamesi.
Zato sonet ta ni za dnevno rabo.

Lidija Brezavšček - kočijaž